Osebna asistenca je namenjena pomoči pri tistih dejavnostih, ki jih osebe z MAS ne zmorejo same. Na tak način se močno krepi njihova samostojnost in samozavest.
Osebna asistenca je za ljudi z motnjo avtističnega spektra (MAS) velikega pomena. Ne glede na to, kje na spektru se nahajajo. Namenjena je pomoči pri tistih dejavnostih, ki jih sami ne zmorejo. Na tak način se močno krepi njihova samostojnost in samozavest.
Pri ljudeh z Aspergerjevim sindromom je pogosto ena največjih težav prav socializacija in ta predstavlja enega glavnih ciljev asistence. Za odrasle osebe z MAS je pogosto še težje, ker se jim sistemsko bolj malo pomaga. Tudi tisti, ki niso najhuje prizadeti se soočajo z mnogimi težavami in se še kako dobro zavedajo svoje drugačnosti. Z majhnimi koraki jim lahko uspe prehoditi dolgo pot, včasih tudi do samostojnosti. Osebna asistenca je namenjena prav tem korakom.
Prvo srečanje z Nastjo
Kmalu bo leto dni odkar sodelujem z Nastjo. Stara je 31 let, spoznali sva se preko društva Aspi, kjer sem se kot prostovoljka vključila v program osebne asistence ljudem z Aspergerjevim sindromom. Pred začetkom sodelovnja se bodoči osebni asistenti udeležijo izobraževanja v obliki nekajkratnih predavanj in delavnic, nato pa sledijo spoznavna srečanja, kjer se asistenti in uporabniki na neformalnem druženju ob igrah spoznajo. Z Nastjo sva se tekom leta srečevali enkrat na teden ai štirinajst dni, kasneje tudi enkrat na mesec. Običajno je bilo to druženje, pogosto sem jo skušala pripravti do uporabe javnega prevoza, ki si ga želi bolje usvojiti, nekega poznopoletnega dne pa sva se skupaj odpravili na izlet.
V planine
Z Nastjo sva si bili na spoznavnih delavnicah za osebne asistente in uporabnike hitro všeč. Morda zaradi skupnega humorja in otroške energije, ki jo nosiva obe. Sama rada zahajam v hribe in želela sem si ta interes deliti z njo, zato sem jo poleti povabila na izlet v planine. Nastja je bila nad predlogom navdušena, kljub temu, da je to pomenilo zanjo kar velik korak. Vem, da so spremembe in neznanke zanjo precejšnji izziv, ampak radovednost pri njej vedno pretehta in tako sva bili dogovorjeni.
Dan po dogovoru mi zazvoni telefon, Nastja. Ne morem se oglasiti. Čez minuto prileti SMS: »Nimam pohodnih čevljev, samo superge.« Ob priliki jo pokličem, in še preden mi uspe priti do besede, mi vsa razburjena hiti razlagati, da ima ona samo superge, da ona nima pohodnih čevljev, da kaj naj naredi, ona res nima pohodnih… »Okej je Nastja, vem katere čevlje imaš, vredu so.« To jo pomiri, nabere tudi vse ostale reči iz natančnega seznama, kaj vse naj ima pohodnik s sabo v hribe in ovire dni prej so premagane.
Zjutraj jo poberem pred domom. Moj bog, spet zamujam! A je to možno?! Pa ko vem, kako to sovraži. Namesto, da bi jaz postala boljša, bom njo navadila nase. Jo pokličem, da bo 10 min zamude in je OK, ne zveni jezno. Nastja je na svoj način videti navdušena nad izletom, čeprav njenih občutkov pogosto ne znam najbolje prebrati, kakor tudi ona ne mojih. Malo je v skrbeh, če bo fizično zmogla, a jo uspešno pomirim, da naj mi zaupa, da sem izbrala nekaj primernega. Nekako se je sprijaznila s scenarijem in vožnja do izhodišča je minila v prijetnem klepetu.
Med pripravo na štart in zadnjimi grižljaji zajtrka mi zazvoni telefon, klic je neprijeten in me potre. Nastja stopi do mene in me objame. Kakor je pri objemih običajno, je tudi ta pomagal. Kasneje mi je zaupala, da ji je bilo v situaciji precej neprijetno in da sploh ni vedela, kaj naj stori. Kljub temu, je odreagirala odlično. Kakšen trenutek se počutim, kot da je ona moja asistentka. Ta odnos je nekaj povsem posebnega in razvil se je v pravo prijateljstvo. Še posebno, ker sva zanj obe morali preskočiti kar nekaj ovir. Ni šlo vseskozi tako zlahka in še vedno naletiva na ovire. Ampak meni se zdijo povsem premostljive in trudim se ta občutek prenesti tudi na njo. Medtem ona meni pomaga pri drugih rečeh, npr. vnašanju besede »ne« v moj besednjak.
In potem končno zagrizeva v hrib. Zelo veliko vrtiva jezike, debatirava o tem in onem, kako je tebi to, kaj si želiš, kaj te muči, kaj pa ti misliš o tem in si ob mrmranju melodij utirava pot navzgor. »Veš, je pa lepo, ko greva takole bolj počasi, mama me vedno žene na Rašico! Takole lahko pa uživam.«
Planino imava zase, tukaj so le krave, konji in osliči, ki naju obe zelo razveselijo in Nastja kar ne more nehati loviti najboljše fotografije na svoj novi pametni telefon. Na planini je mir, ki se hitro naseli tudi v naju in pastirica nama pripravi zabeljene žgance in kislo mleko za pokušino. Nastje novi okus kislega mleka prav nič ne navduši, ampak ponosna sem bila, da mu je dala priložnost. Na koncu se raje nasiti z maminim sendvičem. Na izletu sva bili sicer sami, a na fotografiji smo vendarle trije. Kako? Izkazalo se je, da je Nastja, kakor običajno kadar se poda v neznano ali na poti, ki so ji stresne, vzela s sabo svojega plišastega prijatelja. Ta ji na zahtevnih poteh nudi oporo in daje občutek, da ni sama. Sopotnik je pomemben, za nas vse.
